Ko je leta 1956 izbruhnila sueška kriza, ki je povzročila dvig cen goriva, so se pri BMC (British Motor Corporation) odločili, da potrebujejo nov, majhen in varčen avtomobil. Zasnovo kompaktnega in cenovno dostopnega avtomobila so zaupali oblikovalcu Alecu Issigonisu. Tako se je leta 1959 začela proizvodnja klasičnega Minija, ki je bil ob prihodu na trg znan kot Austin Seven in Morris Mini-Minor. Kasneje se je zaradi velikega uspeha razvila samostojna znamka Mini.
Leta 1961 je v sodelovanju z izdelovalcem dirkalnih avtomobilov Johnom Cooperjem na trg prišla tudi športna različica, imenovana Mini Cooper. Še dve leti zatem je sledila še zmogljivejša različica Cooper S.
Verjetno si leta 1959 pri BMC niso predstavljali, da bo Mini postal najbolje prodajan britanski avtomobil, ki bo skoraj nespremenjen ostal v proizvodnji več kot 40 let.
Zanimivosti
Zaradi želje po čim manjšem avtomobilu, ki bi kljub temu nudil udobje večjega, je bilo potrebnih veliko inovativnih rešitev. Čeprav so bili prečno nameščeni motorji v avtomobilih uporabljeni že prej (na primer pri Saabu 92), so pri Miniju zasnovo izpopolnili – menjalnik so združili z oljno kadjo motorja. To je pomenilo, da sta si motor in menjalnik delila olje, kar je omogočilo dovolj ozko pogonsko enoto za vgradnjo v tako majhno vozilo. Čeprav je bila takšna postavitev motorja neobičajna, so skoraj vsi kasneje razviti majhni avtomobili s prednjim pogonom uporabljali podobno zasnovo.
Seveda pa tudi ta zasnova ni bila brez pomanjkljivosti. Hladilnik z ventilatorjem je bil nameščen na levi strani avtomobila, tako da je ventilator zrak vpihoval v naravno območje nizkega tlaka pod sprednjim blatnikom. To je sicer prihranilo prostor, a hkrati pomenilo, da je hladilnik prejemal zrak, ki se je pred tem že segrel ob motorju. Poleg tega je bila celotna napeljava vžigalnega sistema izpostavljena neposrednemu vdoru deževnice skozi masko.- S prostorom so varčevali tudi pri notranjosti – namesto klasičnih pomičnih stekel so imeli prvi Miniji drsna okna, ki so prihranila prostor v vratih in omogočila dodatne predale za shranjevanje. Zanimivo pa je, da je bil na mestu, kjer bi sicer pričakovali radio, pri prvih modelih nameščen pepelnik – Alec Issigonis je bil namreč mnenja, da je ta za voznika pomembnejši od glasbe.
Podjetje Dunlop je posebej za Mini razvilo majhne 10-palčne pnevmatike, saj nič obstoječega ni ustrezalo.
Zahvaljujoč pametni zasnovi, kot so majhna kolesa, tanki sedeži in minimalen prostor za motor, kar 80 % celotne dolžine avtomobila predstavlja potniška kabina.
Rezultat vsega tega je bil avtomobil, dolg le 305 cm in širok 120 cm, ki je kljub temu imel dovolj prostora za štiri osebe.
- Ko je Mini leta 1959 prišel na trg, je proizvedel 34 konjskih moči, kar je bilo za tako majhen avto dovolj. Pri BMC so bili sprva zadržani glede ideje Johna Cooperja, ki je želel ustvariti hitrejšo različico – menili so, da je Mini zgolj praktičen in cenovno dostopen avto, brez športnega potenciala. A po nekaj prepričevanja je leta 1961 na trg prišla različica Mini Cooper z močnejšim motorjem (55 KM) in novimi sprednjimi kolutnimi (disk) zavorami.
Zaradi uspeha različice Mini Cooper so leta 1963 predstavili še bolj športno izvedbo Cooper S z motorjem, ki je proizvedel kar 70 konjskih moči. To je bila izjemna kombinacija s težo vozila (samo okoli 650 kilogramov) in izvrstno lego na cesti. Cooper S je imel dodaten hladilnik olja, dodaten rezervoar za gorivo na desni strani in izboljšane servo-asistirane kolutne zavore.
Notranjost teh športnih modelov se ni bistveno razlikovala od osnovnih – sedeži, armaturna plošča in materiali so ostali skromni in praktični, kar je nekaterim kupcem delovalo preveč preprosto. - Mini Cooper S je kar trikrat zmagal na reliju Monte Carlo – leta 1964, 1965 in 1967. Svojo premoč je sicer pokazal tudi leta 1966, ko je končal na prvem mestu, vendar je bil zaradi napačnih sprednjih žarnic diskvalificiran. Posledično je zmago uradno prejel Pauli Toivonen s Citroënom DS, ki pa nagrade ni želel sprejeti. Ta dogodek spada med najbolj kontroverzne v zgodovini relija. Če do te diskvalifikacije ne bi prišlo bi Mini uspel zmagati na kar štirih zaporednih dirkah Monte Carlo.
- Mini je navdušil tudi več slavnih ljudi.
Vsi člani skupine The Beatles so imeli svoj Mini, ki so ga po naročilu predelali pri podjetju Radford – znanem po luksuznih in edinstvenih predelavah. Najbolj poseben je bil Mini Ringa Starra, temno rdeči Cooper S z bogato opremo in celo posebnimi zadnjimi vrati, da je vanj lahko pospravil bobne. Leta 2017 je bil avto prodan na dražbi za 102.000 funtov. Paul McCartney se je odločil za bolj prefinjeno izvedbo v barvi Aston Martin “California Sage”. Njegov Mini je bil leta 2018 prodan za 183.500 funtov.
Več o njihovih Minijih si lahko preberete v tem članku.
Imel ga je celo Enzo Ferrari. Eden izmed njegovih avtomobilov je bil posebno predelan Mini Cooper 1300 S – osebno mu ga je predstavil Alec Issigonis.
- Pomembno vlogo je odigral tudi na filmskih platnih. Še posebej nepozaben je v filmu The Italian Job (1969), kjer se proti koncu filma zgodi eden izmed najbolj znamenitih avtomobilskih pregonov – trije Mini Cooperji, polni ukradenega zlata, bežijo pred policijo po ozkih italijanskih ulicah, po strehah in celo po kanalizaciji. Za snemanje so uporabili več deset Minijev, večina pa je bila po koncu snemanja zelo poškodovana. Zaradi prizora je avtomobil postal še večja legenda, leta 2003 pa je nastala tudi sodobna različica filma s takrat novimi Miniji.
Prav tako je Mini postal prepoznaven zaradi serije Mr. Bean. Mini Mr. Beana je bil več različnih barv – v prvi epizodi je oranžen v naslednjih pa ga vidimo v prepoznavni rumeni barvi. Bil je pomemben del serije saj je z njim Mr. Bean pogosto demonstriral varno vožnjo (glej sliko). Serija je bila izjemno uspešna, sledile so ji animirane serije in filmi, Mini pa je postal njen neločljiv simbol.
- V 40 letih proizvodnje je nastalo veliko različic Minija, ki so ustrezale različnim potrebam kupcev. Leta 1960 je na trg prišel Austin Seven Countryman, karavanska različica Minija z lesenimi okrasnimi letvami na zadnjem delu, zaradi česar je dobil vzdevek »Woody«. Istega leta so predstavili še Mini Van, podaljšano in poenostavljeno dostavno različico, ki je ponujala več prostora za tovor. Leto kasneje pa še Mini Pick-up, ki je bil spredaj enak kombiju, zadaj pa odprt za prevoz tovora. Leta 1964 je nastal Mini Moke – preprost terenski avtomobil, ki je bil sprva mišljen za vojaško uporabo, a je postal priljubljen predvsem na plažah in v turističnih krajih. V 90. letih pa je Mini dobil celo kabrioletno različico, ki je izstopala s posebnim body kitom, usnjenim notranjim okrasjem in ekskluzivnimi aluminijastimi platišči.
Več o vseh različicah minija si lahko preberete tukaj.
Mini je brez dvoma eden najbolj prepoznavnih avtomobilov v zgodovini. Njegova kombinacija preprostosti in inovativnosti je navduševala ljudi po vsem svetu – od običajnih voznikov do zvezdnikov in dirkačev. Med letoma 1959 in 2000 so jih izdelali več kot 5,3 milijona. Še bolj osupljivo pa je dejstvo, da je Mini ostal na trgu skoraj štiri desetletja brez večjih oblikovnih sprememb, kar priča o tem, kako napredna in dovršena je bila že izvirna zasnova. Danes Mini ostaja simbol britanskega oblikovanja, avtomobilske iznajdljivosti in trajne priljubljenosti.
1 comment
Zelo zanimiv članek in zelo dobro prikazana zgodovina avtomobila, so pa tudi meni osebno od vedno zelo luštkani:)