Volkswagnov Corrado je športni avtomobil, zasnovan kot naslednik Scirocca, z ambicijo, da bi se kosal celo s Porschejevim 944. Bil je eden prvih serijskih avtomobilov s spojlerjem, ki se samodejno aktivira med vožnjo, in hkrati eden prvih, ki ga je poganjal inovativni VR6 motor. Danes velja za legendo, a ob prihodu na trg ni dosegel pričakovanega komercialnega uspeha, zato je bil na voljo le sedem let – od leta 1988 do 1995. Kljub temu je skoraj desetletje ostal najhitrejši Volkswagnov serijski osebni avtomobil.
Ko je prišel na trg leta 1988 sta bila na voljo dva motorja: 1,8-litrski vrstni štirivaljnik s 134 konjskimi močmi, ter 1,8-litrski G60 s kompresorjem, ki je proizvedel približno 160 konjskih moči.
V naslednjih sedmih letih je Corrado doživel nekaj sprememb, najpomembnejša pa je prišla leta 1992, ko je začel uporabljati novi VR6 motor, ki je na evropskem trgu proizvedel 187 konjskih moči, na ameriškem pa 178.
Zanimivosti
- Corrado je bil eden izmed prvih serijskih avtomobilov, opremljenih z elektronsko pomičnim zadnjim spojlerjem (t. i. “active aero”). Prvi takšen spojler se je sicer pojavil že leta 1984 na Lancii Themi, kmalu pa so sledili tudi drugi modeli, kot sta Corrado in Mitsubishi GTO / 3000GT. Spojler se dvigne samo pri višjih hitrostih, pri čemer je točna hitrost odvisna od modela in trga: pri ameriških modelih se aktivira pri približno 70 km/h (45 mph), pri evropskih modelih pa pri višjih hitrostih, običajno okoli 100–120 km/h (60–75 mph). Samodejno se spusti, ko hitrost pade pod približno 25 km/h (15 mph). Spojler izboljšuje stabilnost vozila pri visokih hitrostih ter naj bi zmanjšal dvig zadnjega dela za kar 64 %. Na voljo je tudi ročni vklop prek stikala, ki omogoča dvig spojlerja kadar koli – na primer za potrebe čiščenja vozila.
- Leta 1992 je bil Corrado med prvimi Volkswagnovimi modeli, ki so bili na voljo z novim VR6 motorjem, ki je nadomestil dotedanji motor G60. VR6 je izjemno kompakten motor, kar omogoča ozek kot med vrstama valjev, ki meri le 15 stopinj, v primerjavi s klasičnimi motorji V6, kjer kot običajno znaša med 45 in 90 stopinj. Zaradi kompaktne zasnove je bila proizvodnja cenejša, saj je za vseh šest valjev potrebna le ena glava motorja – podobno kot pri klasičnem vrstnem šestvaljniku. Ker je bilo v Corradu malo prostora, je bila ta zasnova idealna. Kasneje je Volkswagen združil dva VR6 motorja in ustvaril W12 motor, ki je bil uporabljen v modelu Phaeton. Prav tako je bil ta motor tudi osnova za razvoj znamenitih motorjev W8 ter celo W16, ki ga uporablja Bugatti.
- Primerjava vrstnega štirivaljnika, klasičnega V6 in VR6 motorja od zgoraj.
- V sedmih letih proizvodnje so imeli pri Volkswagnu, zaradi slabih prodajnih številk, več idej, kako bi lahko avtomobil izboljšali. Nemci so kmalu po tem, ko je Corrado prišel na trg, najeli podjetje Marold Automobili, da pod kodnim imenom Magnum razvijejo bolj praktično karavansko različico kupeja, z namenom razviti do 200 primerkov za evropski trg. Žal je bilo narejenih le nekaj prototipov, preden je Volkswagen razvoj ustavil. Leta 2016 sta bila naprodaj dva od teh prototipov – oba po $50,000.
- Leta 1993 je nastal tudi koncept kabrioleta, ki so ga razvili pri Karmannu. Zaradi pomanjkanja prostora so morali odstraniti zadnje sedeže. Ta pomanjkljivost in visoka prodajna cena, za katero so pristojni menili, da ni dovolj dobičkonosna, sta privedli do opustitve projekta.
- Po izboljšavah leta 1992 ga je revija Car and Driver primerjala z drugimi športnimi kupeji, ki so bili takrat na voljo: Honda Prelude Si, Ford Probe GT, Mazda MX-6 in Mitsubishi Eclipse GSX. V primerjalnem testu je bil ocenjen kot eden najbolj vznemirljivih in tehnično naprednih avtomobilov v svojem razredu. Pokazal je svoje prednosti: hiter pospešek do 100 km/h, visoka najvišja hitrost, precizno krmiljanje in močne zavore, prav tako pa je pokazal svojo slabost: ceno. Osnovna cena Corrada SLC, ki je v tem primerjalnem testu končal na tretjem mestu, je takrat znašala 22.540 USD, kar je bilo precej več od konkurentov, kot je bil Ford Probe GT, katerega cena je znašala 15.504 USD, in je končal na prvem mestu. Kljub visoki ceni Corrado ni imel zračne blazine in je bil opremljen z motoriziranimi varnostnimi pasovi, kar je bilo manj privlačno za kupce.
- Povezava do celotnega članka
Corrado ni bil tako uspešen, kot si je Volkswagen želel, saj je bilo število prodanih enot – 97,521 – razočaranje v primerjavi z njegovim predhodnikom Sciroccom. Teh je bilo namreč prodanih več kot 500,000 v prvi generaciji in skoraj 300,000 v drugi generaciji. Razlogov za slabši uspeh je bilo več, morda pa je bila glavna težava prav njegova visoka cena.
A čeprav prodajno ni blestel, je Corrado že takrat in še danes cenjen med avtomobilskimi entuziasti. Njegova tehnična naprednost, posebne rešitve in vozniška izkušnja so mu zagotovile status klasičnega modela, ki se ga še danes mnogi spominjajo kot enega najbolj zanimivih Volkswagnov vseh časov.
